Prionopatije in druge nevrodegenerativne bolezni s sorodnim potekom

1. Univerza v Ljubljani
Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
Seminarska naloga pri predmetu biokemija II
PRIONOPATIJE IN DRUGE
NEVRODEGENERATIVNE BOLEZNI
S SORODNIM POTEKOM
Matej Huš
V Ljubljani, maja 2010

2. ZGODOVINA
Leta 1884 sta raziskovalca Robert Koch in Friedrich Loeffler postavila skupino trditev, ki so
poznane pod imenom Kochovi postulati in povezujejo domnevne povzročitelje bolezni z
boleznimi, ki naj bi jih povzročali. Da lahko rečemo, da je nek mikroorganizem povzročitelj
bolezni, se mora:
- v obilju nahajati v bolnih osebkih, medtem ko ga v zdravih ne sme biti;
- izolirati iz obolelega organizma in gojiti v čisti kulturi;
- izkazati, da vbrizganje kulture mikroorganizma v zdrav organizem povzroči
bolezen.
Nekatere postulate je spremenil že Koch. Prvega je črtal, ko je opazil asimptomatske
prenašalce kolere. Virusi v njegovem času niso bili znani, a se jih ne da gojiti v kulturi s
preprostimi postopki.[a] Skoraj celo stoletje je veljala dogma, da so povzročitelji nalezljivih
bolezni bakterije, glive, praživali ali virusi. Čeprav so slednji skrajno poenostavljena oblika
življenja, ki izven gostitelja sploh ne živi, mora vsak parazit, ki povzroča bolezensko stanje,
imeti lasten dedni material v obliki DNA ali RNA.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je v Veliki Britaniji pojavila neznana bolezen
goveda z dolgo inkubacijsko dobo. Pri obolelih živalih so se v možganih pojavile zaplate
gobastega tkiva, zaradi česar so bolezen poimenovali bovina spongiformna encefalopatija
(BSE). Sorodna bolezen, ki prizadene koze in ovce, se imenuje praskavec (angl. scrapie) in je
poznana že od 18. stoletja. Jelenjad napada bolezen kroničnega hiranja (CWD), prve primere
sorodnih obolenj pri ljudeh pa so odkrili sredi prejšnjega stoletja med kanibalskim plemenom
Fore na Papui Novi Gvineji. Bolezen so poimenovali kuru.
Slika 1: Ovca s praskavcem[b]
Slika 2: Krava z BSE[b]
Vsem boleznim je skupen izmuzljiv povzročitelj, saj dolgo časa raziskovalcem ni uspelo
izolirati nobenega patogenega organizma, ki bi bil prisoten pri vseh obolelih organizmih in bi
povzročal bolezen. Poleg tega je bila kužnina tudi po prekuhavanju še vedno kužna. Sterilizira
jo šele štiriurna obdelava z NaOH pri 134 °C in tlaku 4 atm.[b] Prve hipoteze o povzročitelju
bolezni brez lastnega genskega materiala sta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postavila
radiobiolog Tikvah Alper in matematik John Stanley Griffith. Predpostavila sta, da bolezni
prenaša kužnina, ki sestoji izključno iz proteinov. Šele leta 1982 je Stanley B. Prusiner z
Univerze v Kaliforniji izoliral prve skupke proteinov, ki so povzročali praskavec. Dve leti po
objavi so v laboratoriju izolirali čisti protein, ki ga je Prusiner poimenoval prion. Leta 1997 je
za svoje delo dobil Nobelovo nagrado za medicino.[c] Do danes so na področju prionov in
bolezni, ki jih povzročajo, izvedli že mnogo raziskav, tako da je mehanizem njihovega
delovanja dobro razjasnjen.
2

3. PRIONI
Prioni so zgrajeni iz enega
sialoglikoproteina[d], ki ga pri človeku
kodira gen PRNP na 20. kromosomu.
Gen PRNP sestoji iz dveh eksonov,
ločenih z enim intronom, ki se
prepišeta v dve molekuli RNA in nato
povežeta v eno molekulo mRNA.
Protein PrP 33-35 (PrPC), ki ga
sintetizirajo zdrave celice, je
prekurzor prionskega proteina. V
živčnih celicah ga najdemo z
glikoinozitol fosfolipidnim sidrom
pritrjenega na površino nevronov.
Vključen je v delovanje sinaps, kjer
veže bakrove(II) ione. Njegove
funkcije in vitro še niso uspeli
ponoviti. Kakor vsi običajni proteini,
je PrP 33-35 občutljiv na proteaze.[e]
Včasih pa se na proteinu PrP 33-35
izvede še šest posttranslacijskih
Sika 3: Primerjava mišjega in človeškega proteina PrP[f].
modifikacij, ki bi lahko bile ključne za
izbruh bolezni[f]:
- oba konca se glikozilirata;
- dva cisteinska ostanka se povežeta z disulfidnimi vezmi;
- signalni peptid na N-koncu se odstrani;
- hidrofobni segment na C-koncu se odstrani;
- doda se fosfatidilinozitolni glikolipid na C-koncu;
- odstrani se prvih 57 aminokislin na N-koncu.
Slika 4: Rezultat obdelave PrP 33-35 s proteinazo K je PrP 27-30.
3

4. Nastali protein se imenuje PrP 27-30. Poleg posttranslacijskih modifikacij se od PrP 33-35
razlikuje še po aminokislinskem ostanku 178, ki je asparagin namesto aspartata. To spremeni
njegovo zgradbo in jo zaklene, da vsebuje 21 odstotkov alfa vijačnice in 54 odstotkov beta
ploskve, medtem ko ima PrP 33-35 le 3 odstotke beta ploskve in 42 odstotkov alfa vijačnice.
Mutirana oblika PrP 27-30 ima avtokatalitične sposobnosti, saj ob stiku s PrP 33-35 povzroči,
da se ta zvije v mutirano obliko. PrP 27-30 nastane iz oblike PrPSc (mutirana oblika PrPC), ki
jo najdemo pri praskavcu, z delno proteolizo N-konca, tako da ostane le na proteolizo
odporno jedro.[g] Zaradi avtokatalitičnih lastnosti in proteolizne odpornosti PrP 27-30 so
bolezni, ki jih povzroča, neozdravljive. Zaradi velikega deleža strukture beta ploskve
polimerizirajo proteini PrP 27-30 v amiloidne fibrile. Ker PrP 27-30 ni topen, točnih
rentgenskih in NMR-analiz ni moč izvesti; znane podatke so dobili iz kristalografskih analiz
kristalitov.[c] PrPSc za razliko od PrPC tudi ni topen v vodnih raztopinah surfaktantov.[g]
V zadnjih dveh letih so odkrili novo konformacijo proteina PrP, občutljivo na proteinazo K, ki
prav tako povzroča spongiformno encefalopatijo. Bolezen z imenom PSPr (na proteinazo
občutljiva prionopatija) je po poteku in simptomih sorodna Alzheimerjevi bolezni.[h]
Protein Delež α-vijačnice Delež β-ploskve
PrP 33-35 (PrPC, divji tip) 42 3
PrPSc 30 43
PrP 27-30 21 54
Tabela 1: Zgradba proteina PrP[g]
Agregati PrP 27-30 v možganih povzročajo počasno propadanje
nevronov v talamusu z apoptozo in moteno delovanje drugih
nevronov. V človeku prioni povzročajo Creutzfeldt-Jakobovo
bolezen (njena varianta nCJD ima izvor v uživanju mesa živali z
BSE), smrtno družinsko nespečnost (FFI), kuru in Gerstmann–
Sträußler–Scheinkerjev sindrom. Vse bolezni so neozdravljive in
jih zaznamuje počasno propadanje nevronov. Njihove skupne
značilnosti so povečanje števila astrocitov, izčrpanje dendritskih
trnov, amiloidoza in tvorba številnih vakuol v cerebralnem
korteksu, zaradi česar jim s skupnim imenom pravimo
spongiformne encefalopatije. Pri vseh boleznih opazimo zelo
dolgo inkubacijsko dobo, postopno izgubo mišične koordinacije
po izbruhu, demenco, ki se sprva kaže kot slabljenje spomina,
kasneje pa pešanje vseh kognitivnih funkcij, in napredujočo Slika 5: Levo model PrPC, desno model PrPSc.
nespečnost. Imunskega odgovora ni, ker je prion telesu lasten
protein.
Gostitelj Bolezen Mehanizem patogeneze
Ovce Praskavec (angl. scrapie) Infekcija v genetsko podvrženih ovcah
Govedo Bovina spongiformna Infekcija prek kostne moke, okužene s prioni
encefalopatija (BSE)
Kune Prenosna kunja encefalopatija Infekcija s prioni iz ovac ali goveda
(TME)
Jelenjad Bolezen kroničnega hiranja Neznan
(CWD)
Mačke Felina spongiformna Infekcija prek govedine, okužene s prioni
encefalopatija (FSE)
Kopitarji Eksotična encefalopatija Infekcija prek kostne moke, okužene s prioni
kopitarjev (EUE)
4

5. Gostitelj Bolezen Mehanizem patogeneze
Človek Creutzfeldt-Jakobova bolezen
- iatrogena (iCJD) Z okuženimi hipofiznimi hormoni, instrumenti, transplanti
- sporadična (sCJD) Somatska mutacija ali spontana konverzija PrPC v PrPSc?
- variantna (vCJD) Infekcija prek govejega mesa, okuženega s prioni
- družinska (fCJD) Podedovana mutacija gena PRNP
Pleme Kuru Infekcija prek ritualističnega kanibalizma
Fore
Ljudje Smrtna družinska nespečnost Podedovana mutacija gena PRNP
(FFI)
Ljudje Smrtna sporadična nespečnost Somatska mutacija ali spontana konverzija PrPC v PrPSc?
(FSI)
Ljudje Gerstmann–Sträußler– Podedovana mutacija gena PRNP
Scheinkerjev sindrom (GSS)
Tabela 2: Prionske bolezni[i]
Daleč najpogostejša spongiformna encefalopatija pri človeku je Creutzfeldt-Jakobova
bolezen, ki se pojavlja v več oblikah. Kopičenje PrPSc v možganih je pri iatrogeni obliki
(iCJD) posledica vnosa PrPSc v telo z zdravljenjem s hipofiznimi hormoni pridobljenimi iz
hipofize umrlih s CJB ali po presadku roženice ali dure, pridobljenih od umrlih s CJB, ali z
uporabo nevrokirurških inštrumentov, okuženih s PrPSc. Pri variantni obliki (vCJD) je kužni
material bolnik zaužil v obliki mehansko predelanega govejega mesa. Družinsko Creutzfeldt-
Jakobovo bolezen (fCJD) povzroča mutacija gena PRNP, ki se deduje avtosomno
dominantno. Pri sporadični obliki (sCJD) je razlog kopičenja polimernih agregatov PrPSc v
možganih neznan.[j]
Spongiformne encefalopatije se lahko prenašajo horizontalno, bodisi prek človeškega stika
bodisi prek uporabe okuženega pribora (iCJD) ali uživanja mesa bolnih živali (vCJD), ali pa
vertikalno z dedovanjem mutiranega gena PRNP (fCJD, FFI, GSS).[j] Dvojni način prenos je
unikaten.
DRUGE NEVRODEGENERATIVNE BOLEZNI
Poleg prionskih bolezni obstoji vrsta drugih nevrodegenerativnih bolezni, ki prizadenejo ljudi.
Mednje sodijo Alzheimerjeva bolezen (AD), frontotemporalna demenca (FTD), Parkinsonova
bolezen (PD), razne poliglutaminske bolezni (Huntingtonova bolezen (HD), spinocerebralna
ataksija (SA)) ipd. Medtem ko se poliglutaminske bolezni prenašajo izključno z dedovanjem
genetskih napak, ki povzročijo nenormalno dolge poliglutaminske verige na koncu proteinov,
se druge bolezni pojavljajo v sporadični obliki ali v avtosomsko dominantni kot posledica
drugačnosmiselnih mutacij. S prionopatijami si delijo vrsto značilnosti – fenotipsko
raznolikost in širjenje patologije v organizmu – zaradi česar bi lahko bilo tudi zdravljenje
usmerjeno na podobne tarče.
Tako kot je za prionske bolezni značilno nalaganje agregatov PrPSc v možganih, je tudi za
neprionske nevrodegenerativne bolezni značilno kopičenje netopnih fibrilnih agregatov
proteinov (β-amiloid, protein tau, α-sinuklein, poliglutaminski niz) v živčnih celicah, kar
povzroča simptome bolezni.
5

6. Protein Vloga Lokacija Bolezen
prionski protein delovanje sinaps, površina nevronov prionopatije
veže bakrove ione
protein tau[k], [l] stabilizacija mikrotubul predvsem v aksonih tauopatije, demence
nevronov, drugje v (AD, FTD)
sledovih
β-amiloid[m] neznana, najnovejše študije kažejo možgani AD, cerebralna
protimikrobno delovanje proti vsaj amiloidna angiopatija
osmim pogostim patogenim
mikroorganizmom
α-sinuklein[n] neznana živčno tkivo, jedra PD, demenca z
možganskih celic Lewyjevimi telesci,
multipla sistemska
atrofija
poliglutaminski - večkratna ponovitev HD, SA1-3, SA6-7,
niz[o] glutaminskega kodona SA17, DRPLA,
CAG na različnih genih Kennedyjeva bolezen,
spinalna in bulbarna
mišična atrofija
Tabela 3: Proteini, udeleženi pri nevrodegenerativnih boleznih
Fenotipska raznolikost
Večina običajnih nevrodegenerativnih obolenj ima kopico fenotipov. Spreminjajo se starost
ob izbruhu, hitrost napredovanja, lokacija prizadetih delov živčnega sistema in obseg
kopičenja proteinskih agregatov. Zanimivo je, da je nalaganje proteina tau značilnost več kot
20 različnih nevrodegenerativnih bolezni, med njimi tudi AD in FTD. Sporadične tauopatije
imajo zelo različno prizadete dele možganov, trajanje bolezni, starost bolnikov in morfologijo
fibrilov. Podobno tudi prionske bolezni napredujejo različno hitro in izvirajo iz različnih
mutacij gena PRNP.
Pri prionskih boleznih poznamo različne oblike proteina PrPSc (zaporednje aminokislin,
posttranslacijske modifikacije, pogoji agregacije), ki se zvijejo v različne oblike in se kažejo v
različnih fenotipih bolezni. Kateri fenotip bo določena oblika PrPSc povzročila pri sesalcih, še
ni mogoče napovedati.
Podobno imajo amiloidni proteini vrsto konformacij (za protein tau poznamo šest izoform
divjega tipa[l] in vrsto mutant, med njimi ∆K280 in P301L in dvojno mutanto V337M.
Navedene mutante imajo različne konformacijske oblike. Fibrilne strukture β-amiloida in
α-sinukleina so poznane v dveh konformerah različne toksičnosti). Mutirana oblika v vseh
primerih sproži (zaseje) fibrilizacijo monomere divjega tipa, pri čemer so nastale fibrile enake
konformacije kot sevni protein. Ker informacijo o svojem zvitju prenašajo na zdrave proteine,
ki se polimerizirajo v napačno zviti obliki, jih to uvršča v isti razred kot prione.
Tvorbo agregatov lahko povzročajo tudi kovalentne modifikacije. Polimerizacijo proteinov
tau v fibrilarne agregate povzroča hiperfosforilacija, zaradi katere se stabilnost mikrotubul
poruši. To vodi v odmrtje celic in tvorbo nevrofibrilarnih vozličev, ki so prisotni pri AD.[p] V
teh primerih proteina tau ne najdemo le v aksonih, marveč tudi v celičnih telescih in dendritih
prizadetih celic.[q]
6

7. Ali različne konformere fibrilnih proteinov povzročajo različne fenotipe nevrodegenerativnih
bolezni, še ni dognano. Za dokaz bo treba nedvoumno povezati posamezno konformero z
določenim fenotipom bolezni.
Širjenje patologije
Nevrodegenerativne bolezni se začnejo z motnjami v delovanju neke regije v možganih,
medtem ko so v kasnejših stadijih bolezni običajno prizadeta mnogo večja območja
možganov. Prva prizadeta regija je pri isti bolezni pogosto ista in lahko služi za diagnozo
(npr. pri AD je to običajno entorinalni korteks, kjer se kaže kopičenje proteina tau). Lezije se
širijo po normalnih poteh notranje možganske povezanosti (pri AD sledijo hipokampus,
amigdala in neokorteks). PD se začne z motoričnimi simptomi, ki jih povzroča propadanje
dopaminskih recepetorjev v črni substanci, in pri znatnem deležu bolnikov napreduje do
demence, kar nakazuje prizadetost dodatnih delov možganov. Vse to kaže na patogeno
povezavo med prizadetimi celicami in okolico.
Prionopatije se začnejo z majhnim inokulumom, ki je lahko kontaminiran kirurški instrument
ali pa spontana akumulacija PrPSc v eni celici. Sčasoma se prionopatija razširi po živčnem
sistemu, verjetno prek vagusnega živca v medulo, pons, medmožgane, male možgane in
talamus po nevroanatomskih povezavah.
PrPSc potuje iz prizadete celice v naivno celico, kjer pretvarja PrPC v PrPSc, na dva načina.
Lahko potuje po sinaptičnih povezavah ali pa se izloči v okolico, kjer ga sosednje celice
privzamejo. Prehajanje se vrši prek eksosomov ali tunelskih nanocevk (zanje se predpostavlja,
da so citoplazmatske povezave med celicami sesalcev). Ali neprionski proteinski agregati
prehajajo med človeškimi celicami in vivo, ni znano. Raziskave celic v kulturi in na
transgenih miših s človeškim sinukleinom kažejo, da je to možno. Celice v kulturi so privzele
agregate proteinov tau, β-amiloida, α-sinukleina in poliglutamina. Protein tau in poliglutamin
sta v celicah tudi sprožila napačno zvijanje pravilno zvitih proteinov in njihovo nadaljnjo
agregacijo. Induciranje napačnega zvijanja in agregiranja proteinov in vivo v ljudeh še ni bilo
dokazano.
Protein Konformacijska Prehajanje agregatov med Širjenje agregacije in
raznolikost? celicami v kulturi? vivo?
Prionski Da Da. Da.
protein (PrP)
Amiloid-β Da Celice vključijo ekstracelularne Da: inokulacija v možgane
agregate. sproži nadaljnjo agregacijo
Tau Da Celice vključijo ekstracelularne Da: ekstracelularna
agregate, prenos intracelularnih inokulacija sproži vnos v
agregatov. celice in inducira napačno
zvijanje proteinov.
α-sinuklein Da Celice sproščajo protein, druge Možno: v ljudeh presajene
celice v kulturi ga privzamejo. celice razvijejo Lewyjeva
telesca; presajene celice v
miših asorbirajo proteine iz
gostitelja in tvorijo inkluzije.
Poliglutaminski Da Celice v kulturi privzamejo Ne.
niz agregate, ki inducirajo napačno
zvitje proteinov v celici; agregati
prehajajo med celicami.
Tabela 4: Skupne značilnosti sesalskih proteinov, povezanih z nevrodegenerativnimi boleznimi
7

8. Razlike
Razlike med prionskimi in običajnimi nevrodegenerativnimi obolenji obstajajo. Za zdaj ni
dokazov o spontani infektivnosti sporadičnih oblik AD, FTD ali PD. Prioni po zaužitju
nespremenjeni potujejo skozi prebavni trakt, se absorbirajo v gostitelja, pomnožujejo in
potujejo do možganov. Proteini, ki se agregirajo pri ostalih nevrodegenerativnih boleznih,
tega niso zmožni. Raziskave sicer kažejo, da bi se lahko serumska amiloidoza A, ki jo
povzroča agregacija serumskih amiloidov A, prenašala na tak način, a ne sodi med
nevrodegenerativne bolezni. Poleg tega prionopatije po dolgi inkubacijski dobi po izbruhu
simptomov napredujejo hitro, tipično vodijo v smrt v manj kot letu dni, medtem ko so
nevrodegenerativne bolezni počasnejše.
Podoben način širjenja?
Ker je protein PrP
transmembranski, se bolezen
laže širi med celicami, medtem
ko sta protein tau in sinuklein
intracelularna proteina. Kljub
temu protein tau in sinuklein
nekako prehajata med celicami.
Lokalno prehajanje je posledica
izliva agregatov v okolico po
smrti celice in eksocitoze,
medtem ko nove raziskave
odkrivajo tudi širjenje fibrilarnih
agregatov po sinaptičnih poteh
bodisi zaradi degeneracije
sinapse bodisi v okviru
normalnega sinaptičnega
delovanja.
Slika 6: Transcelularno širjenje napačno zvite oblike proteinov[r]
Na podoben način se širi prionska oblika PrPSc, tako da bi imela potrditev tega mehanizma
pomembne ramifikacije za zdravljenje nevrodegenerativnih bolezni. Današnje metode
zdravljenja skušajo zavreti celično smrt in podaljšati življenjsko dobo nevronov, a je
zdravljenje v veliki meri samo paliativno in simptomatsko (AD se zdravi z levodopo, ki se v
živčnem sistemu pretvarja v dopamin, in dopaminskimi agonisti, kot so bromokriptin,
pergolid, pramipeksol, kabergolin. Uporabljajo se še amantadin, biperiden in triheksifenidil,
katerih funkcija ni dokončno pojasnjena[s]). Terapija z zarodnimi celicami je verjetno
neučinkovita zato, ker zarodne celice niso odporne proti napačnemu zvijanju, ki ga inducirajo
že napačno zviti proteini. Največ obetajo raziskave s področja razvoja protiteles, ki dajejo v
miših pri tauopatijah in sinukleinopatijah spodbudne rezultate pri farmakološkem blokiranju
privzema agregatov v celice. Tehnike s protitelesi bi se prav tako lahko osredotočile na
proteinske agregate v celicah, ki se izločajo v ekstracelularni prostor.
8

9. REFERENCE
a. Dimmock N. J., et al. Introduction to Modern Virology. 6. natis. Oxford, Blackwell
Publishing. 2007. ISBN 978-140-5136-45-7.
b. Riesner, D. Prionen-Krankheiten: Vom ausgefallenen Forschungsthema zur
epidemiologischen Anwendung. Chemie in unserer Zeit. 1996, let. 30, št. 2, str. 66–74.
c. Hörnlimann, B., et al. Prions in humans and animals. 1. natis. Berlin, Walter de Gruyter
GmbH & Co. 2007. ISBN 978-311-0182-75-0.
d. Bolton D. C., et al. Scrapie PrP 27-30 is a sialoglycoprotein. The Journal of Virology.
1985, let. 53, str. 596-606.
e. Otvos, L. jr., Cudic, M. Post-translatonal modifications in prion proteins. Current Protein
& Peptide Science. 2002, let. 6, str. 643–642.
f. Manson J. C., Tuzi N. L. The murine PrP gene (Prnp), and murine and human PrP
proteins. Expert Reviews in Molecular Medicine. 2001. Dostopno:
http://journals.cambridge.org/fulltext_content/ERM/ERM3_12/S1462399401002952sup0
02.htm.
g. Prusiner, S. B., et al. Conversion of α-helices into β-sheets features in the formation of the
scrapie prion proteins. Proceedings of the National Academy of Sciences. 1993, let. 90,
str. 10962-10966.
h. Gambetti P., et al. A Novel Human Disease with Abnormal Prion Protein Sensitive to
Protease. Annals of Neurology. 2008, let. 63, str. 697-708.
i. Prusiner, S. B., et al. Prion Protein Biology: Review. Cell. 1998, let. 93, str. 337–348.
j. Popović, M., et al. Navodila za obravnavo bolnika s Creutzfeldt-Jakobovo boleznijo. 1.
natis. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. 2009. ISBN
978-961-6659-48-2.
k. Drubin, D. G., Kirschner, M. W. Tau Protein Function in Living Cells. The Journal of
Cell Biology. 1986, let. 103, št. 6, str. 2739-2746.
l. Buée, L. Tau protein isoforms, phosphorylation and role in neurodegenerative disorders.
Brain Research Reviews. 2000, let. 33, str. 95-130.
m. Soscia, S. J., et al. The Alzheimer’s Disease-Associated Amyloid b-Protein Is an
Antimicrobial Peptide. PLoS ONE. 2010, let. 5, št. 3, str. 1-10.
n. Yu, S., et al. Extensive nuclear localization of α-synuclein in normal rat brain neurons
revealed by a novel monoclonal antibody. Neuroscience. 2007, let. 146, št. 2, str. 539-555.
o. Cummings, C. J., Zoghbi, H. Y. Trinucleotide repeats: Mechanisms and patophysiology.
Annual Review of Genomics and Human Genetics. 2000, let. 1, str. 281-328.
9

10. p. Forlenza, O. V., Gattaz W. F. Influência de mecanismos colinérgicos nos processos
neurodegenerativos relacionados à formação de amilóide e à fosforilação da proteína
tau. Revista de Psiquiatria Clínica. 1998, let. 25, št. 3, str. 114-117.
q. Götz, J., et al. Somatodendritic localization and hyperphosphorylation of tau protein in
transgenic mice expressing the longest human brain tau isoform. The EMBO Journal.
1995, let. 14, št. 7, str. 1304-1313.
r. Frost B., Diamond, M. I. Prion-like mechanisms in neurodegenerative diseases. Nature
Reviews. 2010, let. 11, str. 155-159.
s. Picon, P. D., Beltrame A. Doença de Parkinson: Protocolo Clínico e Diretrizes
Terapêuticas. Brasília: Organização Pan-Americana de Saúde Brasil. 2002. Dostopno:
http://www.opas.org.br/medicamentos/docs/pcdt/do_d12_01.pdf.
10