Ko Polšnik se v čas ujame

Ko Polšnik se v čas ujame

Knjigi na pot
Šolstvo in zgodovina se vedno med seboj prepletata in tako je tudi ob prebiranju te knjige.
Vedno lahko gremo naprej, če se zavemo svoje preteklosti, svojih korenin in prav to se v
teh letih dogaja v Krajevni skupnosti Polšnik.

Knjiga stopa pred tabo, spoštovana bralka in bralec, prav v času, ko Polšnik dobiva nov
šolski center, predšolsko vzgojo, kulturno in športno dvorano, kateremu se bo pridružil
tudi nov športno družabni center. Prepričan sem, da bo ta vsestranska pridobitev dala
nov, še večji polet pri razvoju kulture, športa, turizma in še zlasti na področju šolstva; saj
znani ljudski rek jasno pravi, »da kraj s šolo stoji ali pa pade«.

Vsi spremljajoči dejavniki jasno povedo, da pri razvoju podeželja, šolstva, kulture, športa
niso ključne ekonomske zakonitosti, saj se vsesplošne koristi družbe večkratno povrnejo.
In širše območje krajevne skupnosti Polšnik to trditev že sedaj jasno potrjuje, saj je samo
v gospodarstvu in podjetništvu odprtih skoraj 100 delovnih mest, kjer je zaposlitev blizu
doma v svojem kraju.

In knjiga »Ko Polšnik se v čas ujame« vstopa v svet bralca v pravem času, v času, ko so
mnogi intuziasti na Polšniku, skupaj z g. Stanetom Feletom, ki je najzaslužnejši, da je
podjetje Komo sploh zagledalo luč sveta v tem kraju, tudi bivšim upravno gospodarskim
direktorjem RTV Slovenija in pa zgodovinarjem, zbrali dovolj poguma in časa, da se na
enem mestu zbere vsa zgodovina celotnega območja vse do današnjih dni.

Sicer pa je knjiga prava popotnica k polšniški lepotici, ki odpira nove možnosti in
perspektive pri razvoju kraja v prihodnje.

Vsem krajankam in krajanom krajevne skupnosti izrekam iskrene čestitke ob
111. obletnici šolstva na Polšniku, srečno knjigi na pot in srečno nova šola, vrtec,
večnamenska dvorana in večnamenski center.

Župan
Franci Rokavec


Potovanje skozi čas
Naše življenje je eno samo potovanje in prepletanje svetlih misli in trenutkov, ki smo jih
kdajkoli preživeli skupaj. Ta čar se velikokrat izgubi v vrvežu velikih mest, v hrupnem in
mnogokrat odtujenem svetu, katerega del postajamo hote ali nehote.

Živeti in ustvarjati med šelestenjem listov, odzvanjanjem vaških zvonov, ob žgolenju ptic
in se zjutraj prebuditi skupaj s sončnimi žarki pa je tisti del življenja, ki je dan Vam,
dragi Polšničani, ki že dolga desetletja kujete slovensko pesem in besedo skozi številne
slovesnosti in prireditve ter tako ohranjate vez med preteklostjo in sedanjostjo. S svojo
neizmerno ustvarjalnostjo in energijo vlivate mladim in starejšim svetel vzor, kako je
ustvarjalnost na vseh področjih lahko vir sreče in zadovoljstva. Delati in živeti polno
življenje je tista vrsta osebne in družbene sreče, ki traja dalj časa kot je danes naravnan
svet - v hitrost in moč.
Tu, na Polšniku, se živi v sožitju z naravo in ljudmi.

V knjigi, ki je pred nami, ste strnili svojo bogato zgodovino, ki naj služi kot navdih in
obveza mladim za nadaljevanje tradicije.

V prvih šolskih dneh v novem šolskem letu 2008/2009 se bo življenje vrnilo v težko
pričakovano novozgrajeno šolo z večnamensko dvorano in telovadnico; v šoli bo prvič
začela delovati Enota Vrtec Polšnik, in sicer pod okriljem Osnovne šole Litija, ravno tako
kot že vsa leta deluje Podružnična šola Polšnik.

V šoli se boste združevali vsi krajani, od najmlajših otrok, do učencev, srednješolcev,
staršev, krajanov ob različnih kulturnih in športnih prireditvah, kar bo kraj še bolj
povezovalo.
Ob tem zgodovinskem dogodku se spomnimo vseh, ki so prispevali svojo voljo, moč in
energijo, ki se čuti še danes.
Zato je v življenju vredno delati za cilje, ki so nevidni, ki se jih ne da preprosto opisati, a
so tiho prisotni na vsakem koraku.

Hvala vsem, ki ste zgodovino Polšnika vtkali v delo, ki je pred nami. Naj bo popotnica za
v svet.

Gabrijela Hauptman, ravnateljica Osnovne šole Litija


Takole … Pred vami je knjiga. Preko dvesto strani zgodovine Polšnika. Dve leti smo
zbirali gradivo, pomagalo je veliko Polšničanov in bivših Polšničanov. Mnogo truda je
bilo vloženega, veliko fotografij in zanimivosti smo zbrali in skupaj ugotovili, da vsega
ne moremo »stlačiti« v knjigo. Imamo vse arhivirano in mislim, da smo skupaj ustvarili
pomembno zakladnico za naše zanamce.

Upamo, da se ne boste preveč jezili, če smo slučajno kaj ali koga pozabili ali izpustili
oziroma naredili kakšno napako. Res smo se trudili po naših najboljših močeh in
zmožnostih, da bi naredili nekaj pomembnega za naš kraj in za vse, ki jim Polšnik kaj
pomeni.

Vzemite si čas in si preberite knjigo. Veliko novega in zanimivega boste zvedeli, ne le o
zgodovini Polšnika, ampak tudi Slovenije, kajti vse je povezano. Zgodovina nas oblikuje
in pomembno se je zavedati preteklosti. Zavedati se moramo svojih korenin in lahko smo
ponosni nanje. Ob tem ugotavljamo, da je Polšnik kraj, kjer ljudje živijo za prihodnost in
si želijo kvalitetnega življenja.

To knjigo Kulturno društvo Pavle Voje Polšnik izdaja ob prav posebni priložnosti: ob
otvoritvi nove Podružnične osnovne šole Polšnik in večnamenskega prostora (dvorane in
telovadnice), kar tudi dokazuje, da razmišljamo o prihodnosti in se je veselimo …

Posebna zahvala gre seveda g. Stanetu Feletu, ki se je res poglobil v našo zgodovino in svoj
čas več kot dve leti namenjal večinoma raziskovanju in zbiranju informacij, pogovorom z
ljudmi ter računalniškemu urejanju zbranega gradiva.

Hvala Tiskarni Hren, ki je tudi tokrat prispevala velik sponzorski delež za tisk naše
knjige.

Želimo vam prijetno branje in naj vas ta nova knjiga popelje skozi pester in razburljiv čas
polšniških ljudi, dogodkov in krajev ...

Uredniški odbor


Polšnik je majhna vas, na višini 680 m, v Zasavskih Dolomitih, južno od reke Save. Posajena je na
majhni polici plazu, ki je pred milijoni let zdrsnil s hriba Špega nad njim. Prebivalci so se tu naselili v
12. in 13. stoletju, v času organizirane kolonizacije gozdnih področij južne Kranjske (1).

I. PRAZGODOVINA
Najdbe na območju Polšnika dokazujejo, da so se tu pred 2500 leti že potepali ilirski in keltski železarji.
Železo je v tistem času pomenilo več kot zlato in iskalci so bili pripravljeni tudi z neznanskimi napori
priti do njega. Tehniko pridobivanja železa so prinesli s seboj, saj je bila ta že mnogo prej razvita v
Mali Aziji in Egiptu. Tu so predvsem iskali železno rudo in jo na mestu pretopili v uporabno železo.
Za takratne razmere je bilo na tem območju dovolj rude, saj je, po najdbah sodeč, železarstvo na
Polšniku potekalo kar od leta 500 pred našim štetjem pa do propada Rimskega cesarstva v letu 476,
ko je germanski poveljnik Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula. Vse do takrat je
potekala proizvodnja in kovanje železa v polšniških hribih. Seveda je bilo to povezano tudi z živahnim
trgovanjem, ki se je odvijalo po uhojenih poteh z Mamolja proti Litiji in Mošeniku, s Polšnika proti
Renkam, iz Podkuma proti Šklendrovcu, pa tudi po dolini Sopote proti Radečam. Te poti so bile
pretežno ob potokih. Na njih so se v novem veku zgradile ceste, ki se uporabljajo še danes.

Glavna trgovska transportna žila je bila seveda reka Sava, ki je služila tudi Vačam
in drugim obsavskim železarjem.

Dr. Mullner, slavni raziskovalec železarstva na Kranjskem, je v svoji knjigi GESCHICHTE DES EISENS
IN KRAIN leta 1905 takole opisal svoje izsledke o Polšniku:
»Južno od Zagorja leži na desnem obrežju Save v nametanih škriljavcih (Werfner Schiefern) železni
rudnik Preska, na katerem je bila osnovana železarna Pasjek. V prazgodovinski dobi so bile te rude
taljene na vetrovnih višinah pri Glinjeku (St. Georgen) pri Polšniku.

Južno od Polšnika se nad 680 m visoko ležečim farnim sedežem dviga hribček na 831 m. Imenuje se
»NA GRADU« (»am Schlosse«) in nosi cerkvico Sv. Jurija (St. Georgi). Strmina se najostreje spušča
proti vzhodu. Ploščad ni velika, ampak zadostna, da nosi cerkvico in pokopališče. Vzhodno majhna
dolinica deli hribček od nasproti ležeče vzpetine po imenu »V LAZAH«, kjer ležijo težki ostanki
žlindre iz stare topilnice. Tudi tu se je topilo v »vetrovnih pečeh«(1), kajti ta točka je bila izpostavljena
močnim zračnim tokovom, ki so tu najmočneje pihali iz severozahoda in zahoda.
Približno pol ure hoda od tu proti jugu ležijo železni rudniki na Veliki Preski.

Za sekiro je bilo po obliki ugotovljeno, da izvira iz cca. 5. stoletja pred našim štetjem, za ostale
predmete pa, da izvirajo iz rimske dobe.

Sekira po obliki sodi na konec starejše železne dobe (mlado halštatsko obdobje). Železarski polizdelek
pa je težje točno datirati, ker po obliki podobnih arheoloških najdb pri nas še ne poznamo. Zaradi
višinske lege najdišča je mogoče sklepati, da izvira iz časa, ko so železovo rudo talili še na licu
mesta, torej tudi na pobočjih ali vrhovih hribov. To se je dogajalo v železni dobi, v rimskem obdobju
in skozi srednji vek, dokler ni izum vodnega pogona kovaških mehov v 16. stoletju omogočil taljenja
železa v nižini, v plavžih ob potokih. Polizdelek z Glinjeka zaradi velikosti bolj verjetno sodi v keltski,
rimski ali srednjeveški čas kot pa v halštatsko obdobje.

Železna tulasta sekira z ostankom lesenega toporišča,
Polšnik, 5./4. stol. pr. n. š. (Narodni muzej Slovenije,
P 3302, dol. 17, 5 cm), najdena konec 19. stoletja,
verjetno na prazgodovinskem grobišču na Koprivniku.

Severno od Sv. Jurija »Na Gradu«, v naselju Koprivnik, so kmetje našli rimske grobove. Pri lastnikih
sem videl: 4 železne škarje, 1 zakrivljen nož, 1 železno sekiro, 1 pasno zaponko iz bronze, 1 spiralno
zapestnico, 1 prstan in 1 zvonček, vse iz bronze. Tudi rimske najdbe so bile v bližini. Pri renovaciji
stolpa St. Georg je bila tik ob cerkvici izkopana jama cca 2 m globoko. V njej je bilo najdenih precej
kosti, črepinje barvaste glinaste posode in veder ter ena bronasta igla. Očitno gre za ostanke posode,
ki so jo uporabljali železarji pri hrani.«
(Prevod: Stane Fele)

Vsi navedeni najdeni predmeti se nahajajo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Poleg tega se nahaja v
muzeju še nekaj predmetov, ki pa so bili najdeni v novejšem času.

Zakaj so bile torej zgrajene te cerkvice na vrhovih, daleč od naselij?

Poizkusimo najti odgovor v prazgodovini.

Za Glinjek imamo kar nekaj zanimivih prazgodovinskih podatkov. Dr. Deschman, prvi kustos
Narodnega muzeja, je na široko opisal prazgodovinske najdbe na Glinjeku in bližnjem Koprivniku.
Posebno zanimiv pa je opis dr. Mullnerja v knjigi »Geschichte des Eisens in Krain ...«. (Tekst sem
opisal zgoraj, v prazgodovini). On predvideva, da so se na tem vrhu nahajale topilnice železa na vetrni
podpih.

Cerkev na Glinjeku

Iz gornjega bi lahko sklepali, da so se ob kolonizaciji Polšnika v 13. stoletju na Glinjeku nahajali
ostanki »vetrnih topilnic«. Mogoče so takratni priseljenci sklepali, da so to ostanki kakega svetišča.
Če so bili še pogani, so ga mogoče obnovili. Mogoče so pa ob prekrstitvi priseljencev namerno na
istem mestu zgradili krščansko cerkvico. Mogoče so le koristno uporabili kamnite ostanke nekdanjih
topilnic za izgradnjo cerkvice.
Franci Klančišar piše: Cerkvica je posvečena Sv. Juriju. Ta cerkev je imela polkrožno apsido,
pravokotno ravnostropno in kasneje obokano ladjo ter preprosti zvonik, ki je prislonjen ob zunanjo
fasado cerkve. Glavni oltar je bil izdelan v 19. stoletju z baročnimi reminiscencami. Leta 1909 ga je
prenovil podobar in pozlatar Ciril Sumrak. Včasih so na dan Sv. Marka ljudje prihajali v procesiji k tej
cerkvici in tam imeli mašo. Leta 1869 je bil blagoslov oltarja, blagoslovil pa ga je dekan iz Šmartna
pri Litiji.
Cerkvica ima dva zvonova, večji tehta 800 kg, manjši pa 500 kg. Oba imata odlitek križa in oznako
livarne KID.
Cerkvica je dolga 8 m, široka 5 m in visoka 4 m. V glavnem oltarju je Sv. Jurij, ob straneh pa sta
Sv. Marko in Sv. Andrej. Ima še oltar matere božje s kipoma Sv. Antona in Sv. Janeza. Oltar in kipi so
leseni.

Na Mamolju v Mullnerjevem času niso bile opravljene kakšne znane raziskave, vendar so bile na
področju Mamolja najdene nekatere arheološke najdbe, ki se nahajajo v državnem muzeju na Dunaju.
Razen tega so bila v novejšem času na tem področju odkrita še nekatera rudišča iz predzgodovine. V
knjigi Ivana Mlakarja »O problematiki litijskega rudnega polja« je zanimiv opis pod naslovom »Rudišče
Štriglavec (Pasjek)«. Iz geološke karte v tej knjigi je razvidno, da so kar tri rudišča v neposredni
bližini samotne cerkvice Sv. Janeza. Tej cerkvici bi torej lahko pripisali podobno pred-zgodovino kot
smo jo cerkvici na Glinjeku.

23

Ob cesti proti Tepam stoji Kleviška graščina, ki ima zanimivo zgodovino. Leta 1585 jo je pozidal
deželni svobodnjak Klemenčič. Za graščino na žamboškem hribu je imel veliko posestvo. Posestvo
Klevišče se omenja že v svibenskem urbarju leta 1411. Imelo je 4 hube in bilo je prodano neznano
komu. Posestvo je moralo biti zelo veliko, da je bil Klemenčič zainteresiran za postavitev tako
mogočne zgradbe na tem mestu. Ker tudi v kasnejšem času na območju Žamboha ni nastala nobena
večja kmetija, bi lahko sklepali, da so bili vsi prebivalci tega območja nekakšni odvisniki ali celo
tlačani kleviške graščine.
V času kasnejše zgodovine je kleviška graščina kar šestnajstkrat menjala lastnike. Nekaj časa je
bil, v 17. stoletju, lastnik celo baron Jurij Sigmund Valvasor, bratranec poznanega Janeza Vajkarda
Valvazorja. Sigmundova hčerka je bila leta 1650 pokopana v polšniški stari cerkvi in ima v novi cerkvi
tudi marmorno tablo z napisom: »HIE LIKT BEGRO WEN MAN LEWE TOHTER BARBARA + GE: SIG:
VALVASOR 1650«. V grobnici stare cerkve je bilo menda šest krst te družine. Na Klevišah je bil pred
prvo vojno sedež občinske uprave in žandarmerije.
Pri vsaki prodaji novemu lastniku se je manjšala vrednost graščine, manjšalo pa se je tudi posestvo.
Prebivalci Žamboha so tako počasi pridobivali svoje koščke zemlje, ki pa se niso nikoli razvili v večja
kmetijska posestva. To so bili le majhni kmetje, pravili so jim »sabejaki«. Vsi so hodili v dolino »na
šiht«.
Na kleviško graščino se je pred prvo vojno priženil Jože Balant in tam odprl trgovino in gostilno.
Pozneje se je priženil Zabret, ki je skušal nadaljevati s poslovanjem, vendar je graščina še naprej
nazadovala. Nazadnje so v njej stanovali Juvanovi iz Žamboha.

Klevišče, 1896

Razmišljanja Vekoslava Lilije o imenih vasi in družin:
Že nekaj stoletij v času pamtiveka so se mirni ljudje naseljevali v brda, hribe, gore, samo da so se
izognili divjakom. Tako so tudi Polšničani in povsod pod Kumom na Kumljanskem ljudje miroljubni,
delovni in nekdanji pribežniki raz dolin, ker so se umaknili divjim hordam in v gorah obdelovali
zemljo ter ji dali svoja pristna slovenska imena po naravi, kakor so to razumeli. Bili so povezani s
prirodo narave.
Imamo stara imena kot je Preveg, kjer se preveva, torej »piha sapa«, ampak se tudi svet prevesi.
Dalje Šumnik, kjer voda izpod Špege šumi, Ostrež, kjer je hrib oster, ima ostrino na vrhu, zato Ostrež.
Ravne, kjer je ravno, Sušje, na vzhodni strani Špege, kjer je suho. Selo, kjer so se naselili in naredili
selo – vas. Koprivnik ne prihaja od besede kopriva, ampak od besede privodnik, ki pomeni kraj, ki
je pri vodi. Pod vasjo in v vasi je voda, star studenec »ko pri vodnik«, krajše Koprivnik. Glinjek nima

4

železniške pragove in drva. Deloma se izvaža tudi kot stavbni les. Nekdanje svinčeno in železno
rudarstvo je že zamrlo. Edini važnejši prometni žili sta cesti Sava–Polšnik–Sv. Križ (Velika Preska)
in Radeče–Litija (delno še v gradnji). Na polšniškem območju so izletniško zanimivi kraji s suhim in
zdravim podnebjem, pa tudi smučarski tereni.
Primerjava s popisom, ki je bil v stari Avstriji opravljen v letu 1818, kaže, da se je v tem času število
prebivalcev zmanjšalo za 296. To je pripisati predvsem izseljevanju v Ameriko, Nemčijo in druge
države, v letih od 1885 do 1914.

Občina je obsegala naslednja naselja:
Vas Polšnik je sedež občine, žandarmerije in župnije.
Leži na strmem prisojnem pobočju hriba Špega, na nadmorski višini 680 m.

Hiša levo spodaj gostilna Juvan, pod cerkvijo stara mežnarija, desno župnišče in župnijski hlev

Na zgornji sliki, levo od cerkve, se še vidi mežnarija, ki je sigurno najstarejša hiša na Polšniku.
Prvotno je bila na tem mestu v 13. stoletju zgrajena še lesena hiša, v kateri so prebivali prvotni
duhovniki (glej zgoraj: Apfalterni). Na tem mestu se še danes opazijo ostanki razvalin.

Od železniške postaje Sava je oddaljena 8 km, od Litije pa 18 km. Povezuje ju Banovinska cesta
I. reda Litija–Polšnik–Sv. Križ. Pod vas, ki se deli na Spodnji in Zgornji Polšnik, spadajo še zaselki
Glinjek, Slop in Velika Njiva. Poleg župnijske cerkve sta v vasi dve trgovini in tri gostilne, ki delno
nudijo tudi prenočišča. Vaščani so v pretežni večini kmetovalci. Gospodarsko trdna vas ima dobro
razvito živinorejo, sadjarstvo in perutninarstvo. Z njihovimi produkti zalagajo Zagorje, Trbovlje in
celo Ljubljano. Precej dohodkov prinašajo tudi obsežni gozdovi in lesna trgovina, ki je usmerjena
v Zagorje in Trbovlje (jamski les, hlodi), pa tudi v izvoz v Italijo (stavbni les, trami, drva). V okolici

52


25. obletnica šole

Na Polšniku je bila, razen pomožne šole v Konjšici, edina šola v občini za vse vasi. Otroci so jo radi
obiskovali. Za današnji čas se zdi skoraj neverjetno, koliko napora so premagovali otroci iz
oddaljenih vasi.

V zimskem času, ko je zapadel visok sneg, so prišli otroci z Mamolja, v skupini brez spremstva, tudi z
dvourno zamudo. Bili so zasneženi in mokri, saj so se morali včasih prebijati skozi zamete. K sreči je
bila v razredu visoka peč LUTZ, ki je nudila precej površine za sušenje oblek. Kljub vsemu so ti otroci
ubogljivo poslušali učitelja ali župnika, pa čeprav v skrbi, kako se bodo po pouku zopet vrnili domov.
Otroci niso imeli šolske prehrane. Jabolko ali kos kruha je bila edina hrana med dolgimi potmi, ki so
v celoti trajale tudi po ves dan.

Kako so otroci, ki so živeli v revščini, ljubili knjige, se vidi iz pripovedi Pirčeve Mici, ki je sicer mlajša
in je hodila v drugi razred šele tik pred drugo svetovno vojno. Na kratko njena pripoved:
»Dobila sem prvo knjigo. Tako sem je bila vesela, da je nisem upala dati v cekar. Nosila sem jo v roki.
Zavijala sem jo v papir in jo ponoči hranila nad glavo v skupni postelji. Ko so nas prišli selit Nemci,
sem dala knjigo v kovček na obleke in jo obložila iz vseh strani, da se ne bi poškodovala. Ko jo je
zagledal Nemec, ki je bil prisoten, jo je zagrabil in vrgel na tla. Bruhnila sem v jok in se vrgla nanjo
na tla. Zgrabil me je, jo iztrgal iz rok in jo vrgel v kot, mene in kovček pa je odpeljal iz hiše. Jokala
sem še dolgo, dolgo. Knjiga je ostala v hiši in z njo moje srce.«

Konec marca 1941 se je za nedoločen čas zaključil pouk na državni osnovni šoli Polšnik. Bila je
svetovna vojna in Polšnik je bil izseljen.

Župnija
Leta 1928 je bil na Polšniku nabavljen nov zvon (3200 kg). Na težkem vozu je zvon privleklo 6 parov
volov. Njegovo dviganje v zvonik je pomenilo pravo pustolovščino.
Ne spominjam se natančno, kako je izgledala lesena konstrukcija ob zvoniku, znotraj katere so
dvigali zvon. Toda, če pomislim na njegovo težo, bi to pomenilo težak poseg tudi za današnjo
tehniko.
Župnišče je bilo poleg šole drugo kulturno središče. Župnik Kovič je bil zelo izobražen in napreden.
Skrbel ni samo za versko vzgojo, temveč je vnašal še mnogo naprednih prosvetnih zamisli v kraj.
Ljudje so ga spoštovali kot kakšnega starešino, na katerega so se obračali tudi v stiskah.

6

Na Dolah pri Litiji ali s Strmca so še okoli leta 1902 nekateri moški ob nedeljah nosili irhaste hlače,
škornje, belo srajco in črn, zelen ali rjav žametast telovnik. Telovnik je bil navadno zapet z okroglimi
kovinskimi gumbi. Pod vratom so imeli privezano rdečo ali zeleno svileno vzorčasto ruto. V poletnem
času so imeli na glavi slamnik s trakom ali pa črn klobuk.«

»Na Polšniku je bila okrog leta 1920 teta Liza oblečena v krilo z modrcem rjave barve. Ob vratnem
izrezu in rokavnih izrezih je imela rdečo obrobo, ped od tal pa dva prav takšna traka. Modrc je bil
podložen. Rob je ščitila krtačka črne barve. Pod modrcem je nosila bele rokavce iz delno podobnega
blaga. Rokava sta bila na rami zelo drobno nabrana, spodaj sta imela nazaj zavihano manšeto ali pa
prišite na manšeti bele kupljene čipke, nekatere so jih tudi same kvačkale. Nosila je bele nogavice
nekako do kolen, pod kolenom so se privezale z belim trakom, ki se je končal s čopkom bele preje.
Opasala si je temnozelen predpasnik iz svile, k modri obleki pa temno modrega. Obute je imela
visoke črne čevlje, Na glavi je imela belo pečo, zavezano na petelina, čez modrc pa lahko tudi svileno
ruto z resicami, franžami«.
Navadne obleke so šivale gospodinje same. Tega so se morale naučiti, preden so se poročile. Boljše
obleke pa so šivale šivilje, ki so hodile od hiše do hiše v »štero«, kot se je temu reklo. Te so se
zadrževale pri hiši toliko časa, da so sešile eno ali več oblek. V hiši so dobile hrano in do 50 din od
obleke.
Enako so hodili od hiše do hiše v »štero« tudi čevljarji. Ti so zaslužili več. V letu 1935 je stal par
moških čevljev 120 din, gojzarjev pa od 150 do 200 din.

Obleke in noše na Polšniku, okoli leta 1920

Prostovoljno gasilsko društvo Polšnik
Leta 1932 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo Polšnik. Začelo se je tako, da je bila s prostovoljnimi
prispevki nabavljena gasilska brizgalna. Kljub temu, da so v tem času že obstajale brizgalne na
motorni pogon, si Polšnik kaj takega ni mogel privoščiti. Naša brizgalna je bila izdelana pretežno iz
lesa, tlačilko pa so morali poganjati štirje krepki možje. V društvo se je prijavilo kar veliko število
moških in žensk, predvsem mladine. Društvo je odprlo tudi nove strani družbenega, kulturnega in
zabavnega življenja na Polšniku.

4


Izselitev pred puško*

Ker smo se že nekaj mesecev pred selitvijo umaknili na Savo, sem že imel legitimacijo novega
bivališča. Zaradi tega me ni nihče preganjal in sem za čuda lahko brez ovir opazoval to polšniško
tragedijo. Spominjam se žalostnih dogodkov, ki so se dogajali na ta dan. Nekateri so se metali na tla
in so jih za noge vlačili čez prag, nekateri so se z vsemi štirimi uprli v okvir vrat in so jih na silo zvlekli
skozi vrata. Čez Polšnik se je razlegal jok in vpitje. Nekaterim je uspelo nagnati živino in perutnino iz
hlevov. Vse to je begalo po vasi. Spominjam se slike, ko je Repovžev Karel lovil gosi okoli Dolinškove
hiše in jih metal v neke mreže, ter jih kasneje odnašal domov na Koprivnik. Nekaterim je uspelo
zvaliti kak sod jabolčnika ali vina iz kleti in ga skotaliti po bregu misleč, da ga bodo našli ob vrnitvi
neznano kdaj.
Končno so oddrdrali kamioni, Polšnik pa je ostal prazen. Po vasi je še vedno begala živina in
perutnina.
Enako se je dogajalo v naslednjih dneh po vseh zaselkih, le da so bili obveščeni, kaj se dogaja.
Nekaterim je uspelo pobegniti k sorodnikom preko Save ali pa preko meje v italijansko zasedeno
območje. Kdor pa ni imel kam iti, je čakal na milost in nemilost podivjanih okupatorjev.


V naslednjem letu je pouk še vedno potekal v majhnih, premajhnih učilnicah v zasilni šoli in v kašči
poleg nje. V eno učilnico ni bilo mogoče spraviti več kot 36 učencev.

V mesecu juliju je gradnja šole napredovala do ostrešja, ki je bilo v začetku avgusta postavljeno.
19. avgusta se je s pomočjo šolske mladine pokrivala streha, vendar je bilo opeke le za 2/3 ostrešja
in tako je 1/3 strehe ostala čez zimo nepokrita.

115


Na sliki je stari Štrekovčev kozolec, ki je preživel
drugo svetovno vojno.

Do leta 1954 so Mamoljčani hodili v polšniško osnovno šolo, potem pa so se šolske duri odprle na
Mamolju, a že leta 1990 je bila šola zaprta, saj se je število otrok krepko zmanjšalo. Odtlej mladi
hodijo v OŠ Šmartno pri Litiji, v stavbi šole (na Mamolju) pa so prostori za opremo gasilcev z Mamolja,
občasno se v njej zbira mamoljska mladina, redno pa je v njej tudi volišče.

Šola na Mamolju

Življenje in delo na mamoljski šoli med letoma 1976 in 1990 (zapisala Marjana Poglajen)
Kot štipendistka občine Litija sem se v šolskem letu 1976/77 zaposlila na OŠ Šmartno – podružnična
šola Mamolj. Sprejela sem delo učiteljice v trojni kombinaciji. Kako bom poučevala, mi ni bilo čisto
jasno, kajti v času šolanja se s trojno kombinacijo nisem nikoli seznanila. V začetku sem imela zelo
veliko dela, da sem uskladila delo v vseh treh razredih. Delo je potekalo nekoliko lažje, saj so me
učenci in starši lepo sprejeli in smo lepo sodelovali. Na začetku leta sva bili na šoli dve učiteljici.
Valerija Kepa je poučevala 5., 6. in 8. razred, jaz pa sem poučevala 1., 3. in 4. razred. Že v mesecu
oktobru pa je učiteljica Valerija odšla na porodniški dopust in tako sem na šoli ostala sama. Ker
nisem želela poučevati še učencev višje stopnje, so jih prešolali na matično šolo Šmartno.
Šola na Mamolju je bila zgrajena kot stanovanjska hiša. Gospodar Franc Potisek je šoli odstopil
pritličje šole, sami pa so se preselili v podstrešno stanovanje. Kasneje so Potiskovi hišo in kmetijo na
Mamolju prodali in se preselili v Selšek. Spodnji del hiše so preuredili v učilnico. Tako so s poukom
kom

146

Začel se je projekt telefonije, ki ga je vodil Franc Nograšek in tako smo dobili nalogo, da iz vsake hiše
pripravimo po šest drogov, izkopljemo šest jam in pomagamo pri izgradnji telefonskega omrežja.
Seveda je bilo potrebno tudi sofinanciranje in tako smo bili leta 1982 povezani s svetom.

Prav tako se je tega leta začela intenzivna gradnja stanovanjskih in gospodarskih objektov oziroma
njihova rekonstrukcija. Pri tem smo veliko pomagali drug drugemu, predvsem pri opaževanju,
betoniranjih in pokrivanju streh.
Tudi mlačev je bila pri večjih kmetih še zanimiv dogodek, vendar se je počasi začenjala opuščati.
V sušnih obdobjih je pričelo zmanjkovati vode, zato smo leta 1986 izdelali še dodatni 100 m3 rezervoar,
ki pa smo ga izvajali že s sodobnejšo tehnologijo.
Franc Erjavec nam je posodil 300 m kabla in tako smo delali že z mešalcem.
Maks Bevc, ki je po drugi svetovni vojni zgradil hišo na Veliki Preski in se je v teh letih z družino
preselil v Litijo, kjer je postavil še eno, nam je kot izkušen graditelj veliko pomagal pri opaževanju
oz. »fršolanju«.
Delovno zmago smo proslavili s prireditvijo Večer starih pesmi in običajev, ki sva jo pripravila skupaj
z Darinko Ribič, domačini in pevci moškega zbora Polšnik na Poglajnovem podu.

Po vasi je še tekla gnojnica in dvorišča so bila še blatna, zato smo leta 1989 izvedli preko 250 m
kanalizacije, skopali in položili v zemljo kable za elektriko, nasuli več kot 2000 m3 gramoza, podrli
staro razpadajočo stanovanjsko hišo (Bunzgarjevo) in asfaltirali glavno vaško cesto ter posamezna
dvorišča.

Vaščani Velike Preske na malici po
delovni akciji

To so bili začetki urejevanja vasi, pri katerih nam je v začetku prišel prav tudi stari buldožer, na
katerem je prve učne ure izvajal »Poglajnov Francelj«.
Otvoritev je bila pri Kostajevih, kjer smo ob tem dogodku organizirali prve kmečke igre in veselico.
Za seboj smo imeli že res veliko skupnih akcij in zaradi tega je bila vas zelo dobro povezana.

Kmetija »Pri Poglajen« na Veliki Preski (zapisala Janja Nograšek)
Nograškovi otroci so v tem obdobju po vrsti, eden za drugim odhajali od doma, srednji sin Franc pa
je po smrti očeta Jožefa, leta 1976, prevzel kmetijo. Poročil se je s sosedo Miro Bevc. Kmetijo sta
tako prevzela s petimi glavami živine (2 konja, 2 kravi in tele) ter dvema prašičema. Franc je poleg
kmetovanja hodil še v službo, žena Mira pa je ostala doma.

152

gole ter posejali travo. Ko je trava zrasla, smo se pripravljali na otvoritev igrišča, ki je bila junija,
leta 1978. Otvorili smo jo s tekmo STARI – MLADI. Od takrat naprej smo imeli svoje igrišče in tako
smo lahko nogomet igrali v občinski ligi, na domačem igrišču. Na spodnjem delu igrišča smo morali
narediti še ograjo, da nam žoga ni uhajala po bregu v gozd. Tako je igrišče dobilo svoj namen, ki ga
še danes uveljavlja.

V letih od 1980 do 1990 so se mladi družili in se organizirali v okviru odbora ZSMS Litija, katerega
predsednik je bil nekaj časa tudi Štefan Logar. Najaktivnejši člani v tistem času so bili: Štefan Logar,
Matej Povše, Rajko Povše, Božo Razpotnik, Poldi Vozel, Jože Vozel, Maruša Ribič, Nataša Renko,
Evgen Povše … Športniki so sodelovali v divji ligi in na raznih turnirjih. Kupili so drese, ki so bili temno
modre barve, na rokavih so bile svetle črte, na hrbtnem delu pa napis ŠD Polšnik. Poleg organizacije
tradicionalnih tekem (nogometna tekma stari-mladi), so skrbeli za lep izgled igrišča na Koprivniku.

V zimskem času je bilo organiziranih več turnirjev v namiznem tenisu in pa plesni tečaj, ki ga je
vodil Roman Laba. Sodelovalo je 15 parov. Vse zimske dejavnosti so potekale v osnovni šoli, ki jim je
odstopila tudi prostor za shranjevanje raznih športnih rekvizitov.

1


Razredničarka 1., 2. in 3. razreda Lea Klopčič in
druga strokovna delavka v oddelku, vzgojiteljica
Melita Rozina.

Šolsko leto 2006/2007: razredničarka 1. oddelka
Eva Lajovic in druga strokovna delavka v oddelku,
Melita Rozina.
Razredničarka 2. oddelka in vodja PŠ Polšnik Ida
Dolar ter učiteljica dodatne strokovne pomoči,
Majda Bauman Jančar.

Pogled v prihodnost
V letih, ki prihajajo, je število učencev stabilno, kar pomeni, da se, če odmislimo preseljevanje že
rojenih otrok iz šolskega okoliša Polšnika ali šolanje otrok v drugih šolah, ni bati za obstoj šole na
Polšniku in s tem posledično tudi ne za obstoj vasi. Pogoji za delo v novi šoli bodo enkratni. Šolanje na
takšni šoli je posebno, neponovljivo in unikatno. V skandinavskih deželah starši plačujejo individualne
programe šolanja, da si otrok pridobi primerno izobrazbo v majhni skupini, kjer ima več možnosti za
individualno rast in izkazovanje svojih potencialov. Pri nas pa se nekateri ne zavedajo bogastva, ki ga
ponujajo majhne podeželske šole.

Ne smem pa na tem mestu pozabiti krajanov Polšnika, predvsem pa ne staršev otrok, ki obiskujejo
in so obiskovali šolo na Polšniku. Na prvem mestu gre zahvala njim – staršem, da se je šola na vasi
obdržala. Zahvala gre tudi gospe ravnateljici, ki je s svojo pokončno držo in neomajnim upanjem
bodrila učiteljski kader, ki je v težkih razmerah kdaj pa kdaj tudi obupoval nad delom v takšnih

215

pri tem projektu, se člani Upravnega odbora PGD Polšnik najlepše in iz srca zahvaljujemo.

Novo gasilsko vozilo

Skozi čas gasilskega delovanja na Polšniku se gasilci zavedamo, da so naši predniki z vztrajnostjo in
trdim delom postorili marsikaj, zato upamo, da bomo mi, nasledniki, obdržali to dobro geslo: V slogi
je moč!

Gasilke ob dnevu žena

Lovska družina Polšnik (zapisala Franc Černe in Marjan Pajer)
Lovska družina Polšnik je bila ustanovljena v letu 1945, registrirana pa v mesecu maju, leta 1946.

LD Polšnik danes gospodari s 4.530 hektarji lovišč. Lovišče LD Polšnik je tipično sredogorsko lovišče.
Najnižje sega ob svoji severni meji do reke Save (238 m) in se takoj nad njo v prepadnih stenah
dvigne na višino čez 400 m. Sicer pa se najvišje dviga na Žambohu (780 m), Dolgem Brdu (808 m)
in na vrhovih okrog Ostreža (do 850 m visoko). Lovišče je prepleteno z globokimi in ozkimi grapami.
Vegetacija je večinoma bujna. V gozdovih, kjer so večinoma zastopani listavci, zlasti hrast in bukev,
je tudi bogat zeliščni in grmovni sloj. Polj v lovišču ni veliko. Nekoliko več je travnikov, tako da ima
divjad tudi čez zimo dovolj hrane.

225

Pri ustvarjanju knjige smo sodelovali:
Uredniški odbor: Stane Fele, Mateja Sladič-Vozelj, Ida Dolar, Jože Kos, Tanja Ribič, Katarina Juvan,
Uroš Ribič, Mateja Vozelj, Olga Repovš, Tanja Vodenik
Gradivo Od prazgodovine do konca 2. svetovne vojne je zbral in uredil Stane Fele, prav tako so njegovo
delo vsi uvodi v kasnejša obdobja.

Šolstvo: Ida Dolar
Z upokojenima učiteljicama ga. Emilijo Kunsterle in ga. Darjo Rojšek- Kos je kontaktiral Uroš Ribič.
Kultura: Tanja Ribič, Uroš Ribič, Slavko Kos, Jože Kos, Maruša Hren, Mateja Sladič-Vozelj, Laura
Horvat, Vida Sladič, Franc Repovš, Resnik Jožica, Martin Voje st.
Gospodarstvo in kmetijstvo: Jože Kos, Vladimir Ribič, Tomaž Vozelj, Tanja Bučar, Tatjana Mušič,
Vida Sladič, Tjaša Kotar, Mateja Sladič-Vozelj, Marinka Poznajelšek, Ana Marija Majcen, Mimi Kotar,
Janja Nograšek, Tjaša Kotar, Pavle Kokalj, Anica Majcen roj. Verbajs, Olga Repovš, Jože Pograjc
Društvo podeželskih žena in deklet: Amalija Kadunc, Marinka Bevc, Tanja Bučar
O Konjšici: Jožica in Milan Amon (povzeto po knjigi Konjšica skozi čas)
O Mamolju: Boštjan Medved Karničar, Marjana Poglajen
Župnija: cerkveni tekst je povzet iz poročil župnikov (uredila Mateja Sladič-Vozelj), Olga Repovš,
Janez Jenko
Šport: Slavko Vozelj, Aleš Vozelj, Tomaž Vozelj, Štefan Logar, Damir Tomc, Primož Vozel, Uroš Ribič,
Mateja Sladič-Vozelj
Gasilstvo: Karel Vozel, Katarina Juvan
Društvo izgnancev: Amalija Razpotnik
Rdeči križ Polšnik: Olga Repovš
Turistično društvo Polšnik: Mateja Sladič-Vozelj, Jože Kos
Lovstvo: Franc Černe, Marjan Pajer, Janez Lukač, Zlato Mantel
O naravnih značilnostih Polšnika: Ida Dolar

20

Tehnični del: Stane Fele, Mateja Vozelj, Aleš Vozelj,
Lektoriranje: Katarina Juvan, Tanja Vodenik
Ideja za naslov: Katarina Juvan
Oblikovanje: Jasmina Erminio
Tisk: Tiskarna Hren
Naklada: 600 izvodov
Fotografije so prispevali: Martin Voje, Milka Povše, Uroš Ribič, Marinka Vahčič, Franc Repovš, Olga
Repovš, Jože in Vida Sladič, ŽU Polšnik, Pavla Jelenc, Amalija Kadunc, Amalija Razpotnik, Resnik
Jožica, Rajko Povše, Janez in Majda Kotar, šolski arhiv, arhiv društev in najbrž še kdo (upamo, da ne
boste jezni, če smo vas pozabili).
Izdalo: Kulturno društvo Pavle Voje Polšnik, 2008

Nova šola, 2008

21

KAZALO
I. PRAZGODOVINA 7
Nekoliko slovenske zgodovine srednjega veka 12

II. OD NASELITVE DO PRVE SVETOVNE VOJNE 13
Okoliščine polšniške naselitve 13
Naseljevanje Polšnika 17
Polšniške cerkvice na prazgodovinskih topilnicah? 22
Župnik Globelnik 39
Učitelj Lilija 40
Politična ureditev 41

III. PRVA SVETOVNA VOJNA 50

IV. ČAS MED DVEMA VOJNAMA 51
Občina Polšnik 51
Opisi zaselkov 55
Šolstvo 64
Župnija 68
Življenjski stil 71
Prostovoljno gasilsko društvo Polšnik 74
Kultura 76
Združevanje žensk 79
Mladi sokoli in orli 79
Prosveta 80
Gospodarsko stanje 82
Politika 83

V. DRUGA SVETOVNA VOJNA 86
Kronologija vladarjev in pomembnih osebnosti na Polšniku
od leta 1490 do leta 1941 93

VI. PO DRUGI SVETOVNI VOJNI DO OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE 98

A. OBDOBJE ADMINISTRATIVNEGA SOCIALIZMA (1945-1965) 98
O prvih povojnih letih pripovedujejo … 101
Špančeva Majda 101
Martin Voje st. 101
Kmetija »Pri Poglajen« na Veliki Preski 102
Vovkova kmetija na Stranskem vrhu 103
Sevškova kmetija na Borovaku 104
Prva elektrika v Padežu 104
Konjšica po drugi svetovni vojni 105
Gozdno gospodarstvo 106
Tesarstvo 106
Ribičev ata – čevljar 108

22

Šolstvo 110
Župnija do leta 1960 126
Gradič Kleviše 128
Družbene spremembe v obdobju od leta 1950 do 1965 133
Evgen Cej 137
Gledališka dejavnost 138
Mama Pavla Ribič 139
Franci Resnik in njegova glasbena skupina 141

B. OBDOBJE SAMOUPRAVNEGA SOCIALIZMA (1965-1991) 142
O Mamolju 143
Življenje in delo na mamoljski šoli med letoma 1976 – 1990 146
Domačija Verbajs 147
Gospodarstvo in politika 148
Obrat Elma 149
Mizarstvo Otmar Medved 150
Konjšica 150
Velika Preska 151
Razvoj vasi Šumnik v 20. stoletju 153
Ostrež 156
Trgovina Mercator na Polšniku 158
Šolstvo 159
Moja prva zaposlitev (Darja Rojšek-Kos) 163
Spomini učiteljice Emilije Kusterle na Polšnik 164
Župnija v letih 1965- 1990 167
Prostovoljno gasilsko društvo 172
Lovsko društvo 174
Športna dejavnost 175
Kulturno društvo Polšnik 178

VII. PO OSAMOSVOJITVI (1991 – 2008) 182
Gospodarstvo 182
Večnamenski objekt 185
Ceste 185
Vodovod 186
Velika Preska po osamosvojitvi 187
Podjetje KOMO, d.o.o. 189
Mizarstvo Kos z Velike Preske 190
Center za zunanjo ureditev, Velika Preska 191
Kmetija Pr’ Selet na Borovaku 193
Gostilna »JUVAN« po 2. svetovni vojni in do danes 194
Podjetništvo na Polšniku v letu 2008 195
Šolstvo 196
Župnija Polšnik po letu 1991 216

23

Jože Kos – polšniški organist 220
Lovska družina Polšnik 225
Kulturno društvo Pavle Voje Polšnik 227
Darinka Ribič 234
Pavla Voje 234
Društvo izgnancev Slovenije – KO Polšnik 236
Delo Rdečega križa v zadnjih 10 letih 237
Športno društvo Polšnik 239
Društvo Podeželskih žena in deklet Polšnik 249
Turistično društvo Polšnik 252
Pavletov boj za fužine v Pasjeku 257
Zanimivosti pri nas 262
Njegovo ime in delo ne bosta nikoli pozabljena … 263
Predsedniki Slovenije, KS Polšnik in župniki po letu 1945 264
Naj vam predstavim g. Staneta Feleta … 265
Pri ustvarjanju knjige smo sodelovali 270

24

Ko Polšnik se v čas ujame

Empfohlen

Empfohlen

Weitere ähnliche Inhalte

Empfohlen

Empfohlen (20)

Ko Polšnik se v čas ujame