Diese Präsentation wurde erfolgreich gemeldet.
Wir verwenden Ihre LinkedIn Profilangaben und Informationen zu Ihren Aktivitäten, um Anzeigen zu personalisieren und Ihnen relevantere Inhalte anzuzeigen. Sie können Ihre Anzeigeneinstellungen jederzeit ändern.
Stran 1 / 6
Pregled in napoved razvoja fotovoltaične panoge
Konferenca ZSFV, 16. 09. 2016, MOS Celje
Naslov mojega lanskol...
Stran 2 / 6
In ko že omenjam Nemčijo, naj vam povem, da je v začetku tega meseca umrl Klaus
Traube, jedrski inženir, ki je...
Stran 3 / 6
Čeprav se moramo ob tem zavedati, da konsenza glede energetskega razvoja, sploh
ne bi bilo tako težko poiskati...
Stran 4 / 6
Kot vemo se je to že zgodilo z mejnimi stroški informacij in informacijskih storitev ter
številnimi drugimi ne...
Stran 5 / 6
najhujše. Najhujša apatija in čakanje ne vem česa in ne vem koga, da bi se kaj
spremenilo. Ampak se ne bo. EKS...
Stran 6 / 6
voznega parka službenih vozil, predstavljajo električna vozila, pri čemer se k tem do
leta 2020 lahko prišteva...
Nächste SlideShare
Wird geladen in …5
×

Pregled in napoved razvoja fotovoltaične panoge

275 Aufrufe

Veröffentlicht am

Primož Tručl, predsednik Združenja slovenske fotovoltaike, Pregled in napoved razvoja fotovoltaične panoge

Veröffentlicht in: Umweltschutz
  • Als Erste(r) kommentieren

  • Gehören Sie zu den Ersten, denen das gefällt!

Pregled in napoved razvoja fotovoltaične panoge

  1. 1. Stran 1 / 6 Pregled in napoved razvoja fotovoltaične panoge Konferenca ZSFV, 16. 09. 2016, MOS Celje Naslov mojega lanskoletnega prispevka na tej konferenci je bil »S sončnimi elektrarnami do energetske neodvisnosti«. V minulem letu se v tem smislu, žal, ni dosti zgodilo, vseeno pa ocenjujem, da so se začeli kazati prvi premiki, za enkrat samo v razmišljanju in glavah ljudi. V Sloveniji je še vedno mnogo preveč ljudi, ki bi radi nadaljevali po poti preživele energetske paradigme, pri čemer je najbolj žalostno za vse sedanje in bodoče prebivalce Slovenije to, da bolj ko bomo odlašali z zamenjavo te paradigme, bolj nas bo to udarilo po žepu in dalj časa bomo na energetskem področju lovili priključek razvitemu svetu. »Prav bi bilo, da se v petih letih odločimo za drugi blok jedrske elektrarne (JEK 2) in da ga v petih letih zgradimo,« je v intervjuju za Energetiko.NET poudaril prvi mož GEN energije Martin Novšak. Z novim blokom bi, meni, Slovenija pridobila politično moč, državam v regiji pa omogočila gospodarsko rast. Sam mislim, da bi bilo prav, da se do konca naslednjega leta odločimo in enkrat za vselej sprejmemo sklep, da jedrska elektrarna v Sloveniji ne bo nikoli več postavljena oz. da se bo jedrska znanost ukvarjala z jedrsko energijo le še za znanstvene in medicinske namene, kar bom tudi pojasnil v nadaljevanju. Dejstvo, da smo v Sloveniji na energetskem področju zavozili, je najbolj enostavno razložiti z dejstvom, da gradimo ogromne in drage elektrarne, namesto, da bi uvajali pametna omrežja in pospešeno postavljali energetske vire za razpršeno proizvodnjo elektrike in toplote. Ta teden smo imeli v Portorožu 25. mednarodno konferenco jedrske energije, s podnaslovom za novo Evropo. Tam so razglabljali o perspektivah inovativne jedrske znanosti in verjetno tudi drži, da ima v nekaterih državah kot so ZDA, Rusija in Kitajska, tudi jedrska energija določeno prihodnost. To pa ne velja za evropske države, kjer so države Avstrija, Danska, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Lichtenstein, Luxemburg, Malta in Portugalska brez jedrskih reaktorjev za proizvodnjo elektrike, isto pa načrtujejo tudi Švica, Španija, Belgija in Nemčija.
  2. 2. Stran 2 / 6 In ko že omenjam Nemčijo, naj vam povem, da je v začetku tega meseca umrl Klaus Traube, jedrski inženir, ki je bil kot mlad manager zagovornik jedrske energije in je tudi zasedel mesto direktorja Interatoma, firme za proizvodnjo delov za jedrske centrale. V sedemdesetih letih mu je najprej poročilo rimskega kluba (»Meje rasti«) in nato dokončno jedrska nesreča na Otoku treh milj odprla oči, da se je prelevil v velikega nasprotnika uporabe jedrske energije v komercialne namene. Nenehno je dokazoval in tudi dokazal nesmiselnost in nevarnost uporabe jedrske energije, kar je na žalost tudi potrdila praksa s černobilsko nesrečo in nazadnje še s Fukošimo. S tem hočem samo povedati, da tisti, ki jedrsko energijo resnično dobro spoznajo in so hkrati odkriti do samih sebe, te več ne morejo zagovarjati. V preteklosti, ko principa razpršene energetske proizvodnje in drugih sodobnih konceptov še nismo poznali, je bilo oponentom JE še težje, danes pa dejansko več ni enega samega argumenta, ki bi šel v prid zagovornikom jedrske energije. Tako bi morali, če že, tudi v Sloveniji razvijati jedrsko stroko le še za medicinske in druge namene, vsekakor pa pozabiti na komercialno rabo jedrske energije za proizvodnjo elektrike. Potrebno je nehati razmišljati o postavljanju drugega bloka NEK, saj se je tu mogoče le strinjati z mnenjem Greenpeaca, da za Slovenijo jedrska energija ni sprejemljiva alternativa fosilnim gorivom, četudi pomeni nižanje ogljičnega odtisa, saj vse, kar lahko naredi dobrega za podnebje, naredi prepočasi in s prevelikimi stroški, če upoštevamo vse stroške skozi celotno življenjsko dobo jedrskih elektrarn. In tako pridemo do famoznega energetskega koncepta Slovenije (EKS), kakor so na ministrstvu za infrastrukturo poimenovali dokument, ki bi naj dolgoročno začrtal razvoj energetike v Sloveniji. Januarja letos je minister dejal, da je javnost zadovoljna s pripravo EKS. Kako je gospod minister prišel do tega sklepa mi ni jasno, dejstvo pa je, da je Ministrstvo, samo na osnutek koncepta, prejelo več kot 1.100 predlogov od več kot 700 ključnih organizacij in posameznih strokovnjakov s področja energetike. Od tu do končnega osnutka EKS, do samega EKS in nato do nacionalnega energetskega načrta, ki mora biti v vseh državah EU dokončan najkasneje do konca leta 2019, je še zelo, zelo dolga pot, časa pa, se bojim, bo na koncu za kvalitetno debato ponovno zmanjkalo in skozi bodo zaradi časovne presije potisnjene slabe in nestrokovne rešitve, predlogi, ki ne bodo imeli nacionalnega konsenza.
  3. 3. Stran 3 / 6 Čeprav se moramo ob tem zavedati, da konsenza glede energetskega razvoja, sploh ne bi bilo tako težko poiskati, če bi si ga resnično želeli poiskati in če vpliv posameznih ozkih interesnih skupin znotraj področja energetike, ne bi bil tako velik. Kdo pa se ne strinja s tem, da bi v Sloveniji imeli: 1. čisto, torej, ekološko in trajnostno pridobivanje energije, 2. da se energija pridobiva na varen način, torej na način, ki niti v teh in prihodnjih časih različnih spopadov in terorističnih groženj ne bo ogrožal prebivalcev Slovenije in sosednjih držav, 3. da se energije pridobiva iz naših, nam lahko dostopnih virov, kot so sonce, veter in voda, ne pa iz uvožene nafte, premoga ali urana, 4. da spodbujamo energetsko varčno proizvodnjo v gospodarstvu in takšno obnašanje tudi pri prebivalstvu nasploh, 5. de je energija poceni, torej na voljo uporabnikom po dostopnih in mednarodno primerljivih cenah? Konsenz glede tega torej ni težava, težava pa je, da bi uveljavitev razvojnega koncepta, ki le tega skušal dosledno zagotoviti, pripeljala do drugačne razporeditve moči in vloge akterjev znotraj slovenske energetike, ki pa na to seveda ne pristajajo. Kot majhna država imamo odlično priložnost, da prvi na svetu dokažemo, da je mogoče, ne samo na regionalni, ampak tudi na nacionalni ravni doseči proizvodnjo energije 100% iz OVE. Vložek v pametna omrežja, se pri nas, kjer nimamo dolgih daljnovodov, povrne prej kot kje drugje, učinki inteligentnih rešitev imajo večji učinek na gospodarstvo kot v večjih ekonomijah. Očitno je, da se pripravljalci osnutka EKS ne zavedajo revolucionarnih sprememb na številnih področjih življenja in dela ljudi, ki bodo pripeljale do tega, da se bodo tudi mejni stroški proizvodnje energije znižali na skoraj nič.
  4. 4. Stran 4 / 6 Kot vemo se je to že zgodilo z mejnimi stroški informacij in informacijskih storitev ter številnimi drugimi nesnovnimi dobrinami; danes gledamo filme in poslušamo glasbo »zastonj«, se učimo na odprtih (free oz. zastonjskih) on-line platformah, si med dopustom delimo stanovanja ter se vozimo s Prevozi in Überjem. Podobno se bo zgodilo z energijo oz. se ta trenutek že dogaja. Lastniki sončnih elektrarn elektriko oz. viške delijo s tistimi, ki elektriko potrebujejo, analogno velja za lastnike električnih vozil. O tem obširno piše Jeremy Rifkin v knjigi The Zero Marginal Cost Society. V takšni prihodnosti, ki je praktično že tukaj, načrtovati veliko centralizirano proizvodnjo električne energije, je absurd brez primere, ki bi, če bi bil uresničen, lahko pomenil zaton gospodarstva, nacije, države. Sliši se apokaliptično, vendar je hkrati žal resnično. Toda za enkrat še nismo na tej poti in priložnosti, ki so danes še dosegljive je potrebno izkoristiti, saj jih morda jutri več ne bo in spet se bomo lahko kregali kdo je kriv za to, da so splavale po vodi. Kot primer naj navedem dejstvo, da tudi porabe energije ne zmanjšujemo dovolj hitro, saj je bila ta lani pri nas manjša le za 0,3%, v Nemčiji pa so imeli kar za 4,8% manjšo porabo energije, pri čemer imajo tam tako rekoč polno zaposlenost in gospodarstvo na visokih obratih, zapirajo nuklearke in gradijo vetrne in sončne elektrarne. Stroški postavljanja sončnih elektrarn se še naprej dramatično nižajo, o čemer sem govoril že lani, zato naj tu samo kot zanimivost dodam, da je bila pred par meseci podpisana pogodba, skladno s katero, je španski komercialni ponudnik sončne elektrike iz 120 MW sončne elektrarne, ki jo bodo postavili v Čilu zagotovil dobave po ceni 26 €/MWh, kar je bistveno manj od katerekoli druge elektrarne na svetu na jedrsko ali katerokoli od fosilnih goriv. Ob koncu lanskega leta je bilo po svetu instaliranih približno 180 GW FV električnih kapacitet, konec letošnjega bo ta številka dosegla 234 GW, do leta 2019 bo ta številka presegla prvotno napovedanih na 460 GW. Vse napovedi o rasti FV iz preteklih let se ne samo uresničujejo, ampak so številke za številne države in regije presežene. Z eno izjemo, Slovenijo. Sprejeta Uredba o samooskrbi z EE, FV pri nas ni dala novega zagona, kar smo nekateri napovedovali že na lanski konferenci in hkrati upali, da se motimo. Žal se nismo. Informacije o višini sredstev, ki bi jih naj namenili za spodbujanja FV so minorne, vendar to ni
  5. 5. Stran 5 / 6 najhujše. Najhujša apatija in čakanje ne vem česa in ne vem koga, da bi se kaj spremenilo. Ampak se ne bo. EKS, ki ne gre v pravo smer, sem že omenil, ničesar ni slišati o pripravah na razpise za FV projekte, država nima blagega pojma koliko energije namerava pridobiti iz sonca in vetra letos, naslednje leto, do leta 2020, 2030 itd. Ciljne številke v MW, ki so bile zapisane pred letom 2010 nimajo nobene zveze z realnostjo in pomagamo si lahko le z relativnimi številkami. Trenutno smo še vedno pod 2% sončne elektrike v skupni proizvodnji elektrike in kakršenkoli cilj bi si postavili, da bi to številko povečali na neko normalno raven, bi pomenil, da moramo takoj začeti postavljati elektrarne po dinamiki kot smo jo imeli v letih 2009 – 2012, pri čemer je danes sončna elektrika najcenejša alternativa, takrat pa je bila med dražjimi. Toda takoj, ko se začnemo pogovarjati o tej temi se v razpravi začnejo pojavljati številni pomisleki o zmožnosti in vzdržnosti našega elktrodistribucijskega in prenosnega sistema, o denarju, ki ne vemo od kod ga bomo dobili ipd., pri čemer vsa elektrodistribucijska podjetje kakor tudi ELES tolčejo mastne dobičke in jim ne zmanjka denarja za lepo opremljene stavbe in vse tisto, kar nič ne prispeva k bolj pametnim omrežjem. Naš elektrodistribucijski sistem je palček v primeri s sistemom kot ga imajo v ZDA, po količini pretočene energije manjši od sistemov za kakšno tamkajšnje predmestje. Zato je lažje obvladljiv od gromozanskih sistemov iz ZDA, od koder tudi prihaja študija, s katero so pri NREL – national renewable energy laboratory (nacionalni laboratorij za OVE) dokazali, da je mogoče v sistemu, ki dobavlja EE dvema tretjinama celotnih ZDA, vir energije zagotavljati v 30% samo iz sonca in vetra. V sistemu, ki je bil zasnovan pred mnogimi desetletji, ki je bil zasnovan eksplicitno za centralizirano proizvodnjo elektrike v glavnem samo iz termoelektrarn. Posodobitve bi pri tem seveda bile potrebne, vendar pa je predvsem pomembno to, da je navedeno mogoče doseči v tem istem sistemu, ne da bi ga pri tem obrnili na glavo ali bili prisiljeni za kaj takšnega zgraditi novega. V Sloveniji smo sposobni v neskončnost razpravljati o nekih zadevah, ki pa so dejansko samo kulisa za kupovanje časa tistim, ki nam za hrbti snujejo takšno energetsko prihodnost, ki si je ne želimo. Namesto, da bi sprejemali enostavne in učinkovite ukrepe, ki bi nas peljali naprej. Kot primer takšnega ukrepa naj navedem ukrep, ki ga je pred nedavnim sprejela kitajska vlada: oblasti na vseh ravneh (mestni, občinski, regijski, pokrajinski in državni) morajo poskrbeti, da vsaj polovico celotnega
  6. 6. Stran 6 / 6 voznega parka službenih vozil, predstavljajo električna vozila, pri čemer se k tem do leta 2020 lahko prištevajo tudi priključni hibridi. Vse kar je potrebujemo, da se v Sloveniji dolgoročno rešimo neznosne odvisnosti od tistih, ki kontrolirajo zaloge fosilnih in jedrskih goriv, je imeti vizijo, voljo in željo izgraditi takšen sistem oskrbe z energijo, ki bo le-to 100% zagotavljala iz OVE. Znanje pravijo, da imamo. Začeti bi morali že včeraj, a tudi če začnemo danes, še lahko ujamemo korak z razvitimi in se pridružimo tistim, ki se jim svet vrti izključno na obnovljive vire energije. Primož Tručl Predsednik ZSFV

×